Skozi svoje objave želim deliti predvsem svojo zgodbo, svoje izkušnje in poglede. Predvsem na materinstvo, vmes pa tudi na kaj drugega. Želim deliti pot, ki me je pripeljala do sem, in misli, občutke ter spoznanja o tem, kako skozi ta del življenja, ki je lahko vse. Res najtežji in najlepši.

Vedno pomislim na tiste klišejske stavke, ki so pa še kako resnični. „Ko boš mami, boš razumela.“ Še kako res je to. Nekatere stvari razumeš lažje šele, ko jih živiš.

Vem, da se bo kdaj kdo v mojih besedah prepoznal drugače, kot sem mislila, in da se lahko ob tem v njem nekaj sproži. Tega se zavedam. Prostor, ki ga ustvarjam, je odprt za vsako izkušnjo.

Nekega jutra, med uspavanjem sina, so se mi slušalke zapletle na pašček od telefona. Sin je že zaspal v nosilki, jaz pa sem želela ta čas izkoristiti, da nekaj poslušam, ker sem bila že povsem budna.

Med hojo po sobi s speečim dojenčkom in poskusi reševanja slušalk mi je na misel prišla prispodoba. Takoj ko sem se pomirila in jih reševala počasi, mi je šlo lažje in hitreje. Ko sem pristopila brezglavo, so se še bolj zapletle. Verjetno sem bila tudi živčna, sin pa je postal nemiren.

Zelo podobno je z nami. Ko si v neki situaciji nemirna in delaš stvari avtomatsko in brezglavo, hitro padeš v krog ponavljajočih se dogodkov. Postaneš še bolj živčna in potem je težko stopiti ven iz tega kroga.

Ko to zaznaš in prepoznaš, se za trenutek ustavi, če je le mogoče. Stopi korak stran in zamenjaj perspektivo. Tudi če le za trenutek, naredi nekaj, kar te pripelje v telo in v ta trenutek, nekaj, kar te napolni. Več takih trenutkov imaš v dnevu, lažje to narediš v naslednji taki situaciji.

Pridi se napolnit na ženski plesni krog, da boš utelešala te občutke.

Nekega jutra sem sina uvajala v vrtec. Če si že šla čez to, verjetno veš, kateri vsi občutki so šli skozi mene. Ker sem eno izkušnjo z uvajanjem starejše hčerke že imela, mi je bilo lažje videti širšo sliko.

Skozi glavo mi je šlo še eno vodilo: „mirna mami, miren otrok“. Vedela sem, da je veliko odvisno tudi od mene: ali ga lahko spustim, ali mu lahko zaupam in ali lahko zaupam vzgojiteljicam. Zato sem zjutraj, med sinovim prvim počitkom, naredila prakso za sidranje v telo. Zdaj jo predajam naprej ženskam v krogih.

Takoj ko sem si dala slušalke v ušesa in prižgala glasbo, ki sem jo redno poslušala v nosečnosti, so se mi ulile solze. Pustila sem si čutiti vse, kar čutim. Potem pa sem vase vselila občutke, ki sem jih potrebovala, da sem bila bolj mirna.

Ko je bil čas, sva se odpravila v vrtec. Po tej poti sem hodila že neštetokrat, a tokrat sem čutila, da je drugače. Kljub temu, da sem vedela, kam se odpravljava, sem ostala v občutkih iz prakse.

Danes sem se počutila lahkotno in verjamem, da sem to ustvarila sama. Veliko lažje sem šla skozi ta proces kot prvič s hčerko, z veliko manj krivde.

Take in drugačne podporne prakse izvajamo tudi na ženskih plesnih krogih.